Če bi se papežu res šlo za ustavitev vojne v Ukrajini, kot to ves čas poudarja, bi vsem katoliškim politikom, npr. predsedniku Bidnu, glede na to, da so mu po cerkvenem nauku v celoti podrejeni, ukazal, da takoj prenehajo pošiljati orožje v Ukrajino in se distancirajo od vojne. – mnogi zahodni politiki, ki pošiljajo orožje v Ukrajino in tako podpirajo pobijanje in uničevanje, so namreč katoliki. Če Zahod in njeni katoliški in drugi t. i. krščanski politiki vojaško ne bi podpiral Ukrajine, bi se vojna prej končala, kar bi za posledico imelo mnogo manj mrtvih ljudi, uničenih mest, beguncev … Ali je papež zahteval, da katoliški politiki prenehajo pošiljati orožje v Ukrajino? Če da, ali jih bo preklel in s tem vrgel v cerkveni večni pekel, če ga ne bodo ubogali? Če ne, ali potem tudi on podpira ubijanje in uničevanje v Ukrajini, čeprav uči Božjo zapoved Ne ubijaj! in čeprav je bil Jezus pacifist?
Seveda bi papež moral enako kot od politikov zahtevati tudi od drugih katolikov! Katoliškim vojakom bi moral npr. pod grožnjo prekletstva ukazati, da ne sodelujejo v omenjeni vojni in da izkoristijo ugovor vesti, če so vojaški obvezniki. Tudi od drugih katolikov bi papež moral zahtevati, da na noben način ne podpirajo dobave orožja v Ukrajino ali česar drugega, kar podpira ubijanje in drugo uničevanje. Če ga ne bi ubogali, pa bi jih javno preklel in poslal v cerkveni večni pekel! Pa vsega tega ni storil! Zakaj ne?
Ker pa papež podpira vojne, ki niso v nasprotju s cerkvenimi interesi, to pa so t. i. pravične vojne, je jasno, da vsega omenjenega ne bo naredil in do sedaj tega še ni storil. Za papeža ni bistveno, da vojska ni v korist ljudstva, saj če ni vojske, ni vojne, niti ni zapravljanja denarja zanjo v mirnem času. Namesto da bi denar šel za socialno državo, se steka v žepe trgovcev s smrtjo in v dejavnost, ki je namenjena uničevanju.
Vojska obstaja zato, da brani obstoječi nepravični družbeni red z izkoriščevalsko politiko na čelu in ne ljudi. Ti so najbolj varni v državi, ki nima vojske, in to ne glede na to, ali imajo vse njene sosede vojske in jo lahko napadejo. Napad v tem primeru namreč ne pomeni vojne, ker napadena država nima vojske, eventualno pomeni samo zamenjavo oblasti (vsaka oblast, pa naj si bo to npr. v Moskvi ali Berlinu, izkorišča ljudi), ljudje pa bolj ali manj v miru živijo dalje.
Vsi tisti, ki povzročajo trpljenje ali pobijajo ljudi in živali, uničujejo domove in naravo, pa naj se to dogaja pri napadu ali obrambi, kar seveda velja tudi za vse tiste, ki to kakorkoli podpirajo, se bodo slej ali prej znašli na sodišču, če ne na posvetnem, pa na vzročnem, mogoče celo na obeh. Mnogi vojni zločinci se bodo izognili posvetnemu sodišču, ker bodo zbežali ali bodo med zmagovalci, toda zakonu vzroka in učinka ne morejo uiti. Vzročno sodišče (kar seješ, to žanješ) jim bo kot »kazen« dodelilo to, kar so povzročili drugim. To pa v bistvu pomeni, da so kaznovali sami sebe in to je pravično.
