Veliki ruski pisatelj, ki je bil proti vojni, je v zvezi z njo dejal:
»Preljubi bratje! Zbrali smo se, da bi se borili proti vojni. (…) Zato predlagam naši skupščini, da napišemo in objavimo poziv ljudem vseh narodov, zlasti krščanskih, v katerem bomo jasno in naravnost povedali, kar vsi vedo, a česar nihče ali skoraj nihče ne pove: To pomeni, da vojna ni, kot se zdaj ljudje pretvarjajo, nekaj posebno hrabrega in hvalevrednega, ampak da je tako kot vsak umor zavržno in svetoskrunsko dejanje, ne le za tiste, ki se za vojaško kariero odločijo po svoji volji, ampak tudi za vse tiste, ki se ji posvečajo zaradi strahu pred kaznijo ali zaradi sebičnih interesov.«
Nekoliko pozneje nadaljuje z naslednjimi besedami:
»Povedati moramo to, kar vsi vedo in si le ne upajo povedati, povedati moramo, da ne glede na to, koliko ljudje spreminjajo ime, ki ga dajejo umoru, umor vedno ostaja le umor – svetoskrunsko, sramotno dejanje. To je treba samo jasno, odločno in glasno povedati, kot to lahko storimo tukaj, in ljudje bodo nehali videti, kar so mislili, da vidijo, in bodo videli, kar vidijo v resnici. V vojni bodo nehali videti služenje domovini, junaštvo, slavo vojne, domoljubje, ampak bodo videli tisto, kar je: golo, svetoskrunsko dejanje umora. In ko bodo ljudje to videli, se bo zgodilo isto kot v pravljici: tiste, ki izvajajo svetoskrunstvo, bo sram, tisti, ki so se prepričali, da v umoru ne vidijo svetoskrunstva, pa se ga bodo zdaj zavedli in bodo prenehali biti morilci.«
Tolstoj svoj govor zaključi s pojasnilom, zakaj je govoril na tak način: »To je vse, kar sem hotel povedati. Zelo bi mi bilo žal, če sem koga užalil, užalil ali v njem vzbudil slaba čustva. Toda zame, osemdesetletnega starca, ki lahko vsak trenutek umre, bi bilo sramotno, če ne bi povsem odkrito povedal resnice, kot jo razumem, resnice, ki po mojem trdnem prepričanju edina lahko reši ljudi pred nesrečno stisko, ki jo povzroča vojna in zaradi katere trpijo.«
________