Iz cerkvene zgodovine izhaja, da je približno 150 svetnikov, ki so bili povezani z vojsko: ali so bili vojaki, ali so zavetniki različnih skupin vojakov ali so z njo povezani drugače.[1] Cerkev trdi, da je bil že apostol Pavel »vojaški kaplan«, saj naj bi med plovbo po morju v Rim svetoval mornarjem in vojakom. Vojaški kurati so bili že v srednjem veku, v Avstro–Ogrski (od 16. stoletja dalje), v ameriški vojski od leta 1775 dalje, v angleški pa od leta 1836, bili pa so tudi v francoski vojski. Bili so tudi v vojski stare Jugoslavije, v vojskah Italije in Nemčije, pri domobrancih, slovenskih četnikih in belogardistih ter pri MVAC. Bili so tudi pri slovenskih partizanih, tam je bil to med drugim dr. Metod Mikuž in to celo z blagoslovom takratnega ljubljanskega škofa dr. Rožmana, ki je sicer vodil križarsko vojno proti komunistom. Dvojna igra cerkvenega klerika. Nič novega!
Na soški fronti v okviru 1. svetovne vojne je bil vojaški kaplan Roncalli, ki je kasneje postal papež Janez XXIII.[2] Zanimivo je, da se je v začetku 1. svetovne vojne veliko duhovnikov prostovoljno prijavilo za vojaško službo. Bilo jih je toliko, da je avstrijsko vojno ministrstvo izdalo poseben razglas, da je prošenj za vstop v vojaško službo preveč.[3] Očitno so bili mnogi duhovniki ljubitelji vojne. Ali jih je privlačila cerkvena zapoved ubijaj?
Vojaški kurati so bili tudi del nacistične vojske, pravni temelj za to je postavil konkordat med Vatikanom in Nemčijo leta 1933. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je glavni vojaški škof to označil kot »izražanje od boga dane pravice do življenjskega prostora«, pri čemer je vojake oskrbel z vojaškim molitvenikom, kjer je bilo zapisano, da jih v vojaških naporih duhovno podpira sama devica Marija.[4] Zločinska cerkev je imela svoje kurate v italijanski vojski, ki je leta 1936 zasedla Etiopijo, pri čemer je papež zasedbo Adis Abebe »javno pozdravil kot ‘preludij k pravemu evropskemu in svetovnemu miru.’«[5] Italijanska vojska je ljudi v Etiopiji pobijala tudi s plinom: ali so kurati temu nasprotovali? Je papež dvignil svoj glas proti temu?
Katoliška cerkev stoji na stališču, da je pravična vojna dovoljena. Pravično pa je seveda samo tisto, kar je v korist cerkve!
Pravična vojna ne obstaja. Pravična vojna je samo drugo ime za dosego skrajno sebičnih ciljev, za dosego ciljev dobesedno preko trupel. V pravičnosti ni nobene vojne, pravičnost izključuje vsako nasilje. Vsaka vojna, pa tudi če se imenuje pravična vojna, je v nasprotju z etičnimi postulati ne ubijaj, ne kradi, ne laži …, ki so del pravičnosti. Vojna namreč pomeni ubijanje in uničevanje, kar s pravičnostjo nima nobene zveze. Ali je pravično, da npr. otroci izgubijo starše ali so pohabljeni, ostanejo brez strehe nad glavo in postanejo begunci? Ali je pravično, da ljudje izgubijo svoje premoženje ter postanejo reveži in mogoče celo berači, trgovci z orožjem, nafto, drugim mineralnim bogastvom ali čim drugim pa si manejo roke in debelijo denarnice. Ali je pravično, da se uničujejo živali in narava?
Kot že rečeno: za cerkev je pravično seveda samo to, kar je v njeno korist. Ker ima cerkev od vojn velike dobičke, materialne ali imaterialne, podpira vojne. Da se opraviči pred javnostjo in svojimi verniki, pa vse to zapakira v pravičnost. Cerkvene zapovedi ubijaj, mori in uničuj in druge nasilne ukaze zapakira v pravičnost, saj bi jo sicer hitro razkrinkali kot lažnivko. Seveda je to velika prevara.
_______________
[1] Družina, 23.5.2010.
[2] Družina, 23.5.2010.
[3] Družina, 7.9.2014 (dr. Miha Šimac).
[4] Priloga Dnevnika Objektiv, 5.12.2009 (dr. Marjan Smrke).
[5] Priloga Dnevnika Objektiv, 5.12.2009 (dr. Marjan Smrke).