Slovenska vojska je prostovoljna, kar pomeni, da ne obstaja obvezna vojaška služba. Vojaki so profesionalci in ne naborniki. Za svoje delo so plačani kot drugi delavci, sklenjeno pa imajo pogodbo o zaposlitvi z državnim organom. To pomeni, da se v ničemer ne razlikujejo od drugih državnih uslužbencev. Ti nimajo neke duhovne oskrbe, ki bi jo zanje organizirala slovenska država oz. organ, pri katerem so zaposleni. To je logično, saj njihova verska svoboda zaradi dela v državnem organu ni omejena ali celo odvzeta. Svojo versko svobodo lahko uresničujejo v prostem času, lahko pa seveda tudi v okviru svoje službe, če s tem ne kršijo svojih delovnih obveznosti. Državni uslužbenci katoliške veroizpovedi se npr. lahko povežejo z Bogom, saj je leta v njihovi notranjosti, kot to uči tudi katoliška cerkev. Smiselno enako velja za druge veroizpovedi.
Enako kot za druge državne uslužbence velja tudi za vojake. Ti lahko svojo versko svobodo uresničujejo na enak način kot ostali državni uslužbenci. V prostem času lahko obiskujejo verske obrede, verske kraje in podobno, tudi v delovnem času se lahko povežejo s svojim Bogom, ki je v njihovi notranjosti, kot že navedeno. Zato država tudi zanje ni dolžna organizirati neke posebne duhovne oskrbe, saj država kot takšna ne krši oz. omejuje verske svobode profesionalnih vojakov. V kolikor se neki vojak čuti omejenega v svoji verski svobodi, si je to omejitev naložil sam – je namreč prostovoljno postal vojak, s čimer je svobodno sprejel vse omejitve, ki jih nosi takšna služba. Seveda to velja tudi za misije v tujini. Tudi tam je vojak prostovoljno.
Zato je jasno, da vojaški vikariat sploh ni potreben. Ker ni potreben, je nepotreben. Podobno meni novinar RTV Slovenije Marjan Jerman: »Zakaj je vikariat potreben, če imamo profesionalno vojsko in gredo vojaki ob dveh domov.«[1] To pa tudi pomeni, da se javna sredstva, ki so namenjena vikariatu, uporabljajo po nepotrebnem. Gre torej za neracionalno uporabo javnih sredstev. Neracionalna raba sredstev pa krši več načel pravne države: od pravičnosti do socialnosti. Od 2007 do 2013 so bili stroški vojaškega vikariata v slovenski vojski okoli 1,8 milijona evrov. Plačali so jih seveda davkoplačevalci. Iz njihovih žepov v privatne žepe pripadnikov super bogate katoliške cerkve.
Vodilo vojaškega vikariata je »Zvest Bogu in domovini«. Nerazumljivo je, da je vodilo pri delu osebja vojaškega vikariata, torej dela slovenskega državnega organa in državnih uslužbencev, ki bi morali biti versko nevtralni: »Zvest Bogu in domovini.« Slovenski državni uslužbenec torej javno služi tuji državi, saj mora biti zvest katoliškemu in evangeličanskemu bogu, in domovini, ne pa tudi državi. Slovenski državni uslužbenec mora torej biti zvest krvavemu biblijskemu bogu, ki npr. za mnoge ljudi zaradi cerkvenih prekrškov zahteva smrt. Domovina iz vodila vikariata seveda ni Republika Slovenija, temveč cerkev kot takšna.
Slovenski davkoplačevalci morajo nameniti za katoliško in evangeličansko cerkev skozi vojaški vikariat več sto tisoč evrov letno. Kaj vse bi se dalo s tem denarjem narediti? Tako pa gre to za potrebe cerkve, njeno bogastvo se z vsakim evrom, ki ga dobi od države, povečuje.
________________
[1] Oddaja Reakcija: Verska oskrba v Slovenski vojski (RTV SLO, 25.1.2014).