Na večer 9. marca 1945, torej proti koncu 2. svetovne vojne, so Američani z bombniki B-29, bilo jih je kar 334, napadli Tokio. Gre za enega najhujših zločinov vseh časov, v katerem je v eni noči umrlo na deset tisoče ljudi. Ameriška vojska je z zažigalnimi bombami napadla gosto poseljen del Tokia, kjer so bile večinoma lesene hiše. Bombniki B-29 so na Tokio metali kasetne bombe, ki so imele večje število zažigalnih bomb, to je bomb, ki so bile napolnjene z napalmom. Med napadom so bombniki odvrgli 1665 ton zažigalnih bomb oz. približno 500.000 teh bomb. Hiše in ljudje so goreli pri temperaturah do 980 Celzija. Po bombardiranju je bil celoten predel mesta zravnan z zemljo. Požar je uničil 41 km2 mesta. Zgorelo je 261.000 stavb in 1,15 milijona ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Uradno število žrtev je bilo 79.466, vendar je vključevalo samo identificirana trupla. Napad je verjetno zahteval 100.000 ali več življenj.
Mnoga trupla bila tako zoglenela, da so se ob najmanjšem dotiku sesula v prah. Celotna vodna površina je neke reke je bila črna od sežganih trupel, vsa trupla pa so bila gola. Obleke je sežgalo. Prav tako so si bila strašljivo podobna. Nemogoče je bilo razlikovati med moškimi, ženskami in celo otroki. Mnogi ljudje so se živi skuhali. Bilo je grozljivo. Letalske posadke na repu bombnikov so poročale, da je letalo nad ciljem prežemal vonj po zažganem človeškem mesu.
V kampanji strateškega bombardiranja Japonske, ki jo je psihopat LeMay vodil med marcem 1945 in japonsko kapitulacijo avgusta 1945, »njegovi« sta tudi atomski bombi nad Hirošimo in Nagasakijem, je bilo verjetno ubitih več kot 500 000 japonskih civilistov, pet milijonov pa jih je ostalo brez strehe nad glavo. Uničeno je bilo približno 40 % pozidanih območij 66 mest, vključno z večino japonske vojne industrije.
Med kubansko raketno krizo leta 1962 je C. LeMay, takrat je bil načelnik štaba ameriških letalskih sil, predlagal bombardiranje sovjetskih jedrskih raket na Kubi. Nasprotoval je pomorski blokadi in po koncu krize predlagal, da se Kuba vseeno napade, tudi potem, ko so se Sovjeti strinjali z umikom svojih raket. Na srečo je ameriški predsednik R. Kennedy je zavrnil LeMayeve zahteve. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi jih sprejel. Ali bi prišlo do jedrske vojne?
Za pobijanje ljudi, živali in drugih delov narave in drugo uničevanje je psihopat LeMay prejel priznanje iz trinajstih držav, največ seveda iz ZDA. Vsega skupaj prejel je dve znački in dvaintrideset različnih medalj in odlikovanj.
Eden od štabnih častnikov je v svojih spominih zapisal, kaj naj bi tedaj izjavil generalmajor Curtis LeMay, ki je vodil operacijo bombardiranja Tokia: »Če bi izgubili vojno, bi nas vse obtožili vojnih zločinov.« Torej, zavedali so se, da so storili vojne zločine. Vedeli so, da bo umrlo na deset tisoče ljudi, mnogi v peklenskih mukah, pa so kljub temu šli v akcijo. Vse to lahko storijo samo psihopati, hlapci boga ubijanja, torej demona. In teh je bilo na obeh straneh vojskujočih se sil veliko. Tudi japonski cesar, ki se ni hotel predati in je zaradi tega umrlo še sto tisoče ljudi.
Čeprav so generalmajor Curtis LeMay in drugi vojaški poveljniki zmagali v vojni, se bodo znašli na sodišču, saj je zaradi njih umrlo na milijone ljudi, mnogi v hudem trpljenju. Mnogi ljudje so zaradi njih postali invalidi, sirote, brezdomci … Zločinci se bodo znašli na sodišču vzroka in učinka, kajti kar seješ, to žanješ. Njihovi tožniki bodo njihove žrtve, torej tisti, ki so zaradi njih umrli. Vsak od psihopatskih zločincev bo dobil samo to, kar je povzročil drugim, za mnoge bo to strahoten pekel, ki lahko traja in traja. Trpeli bodo tako, kot so zaradi njih trpeli drugi, mnogi bodo tudi ubiti, tako kot so oni ubijali druge. Tudi žrtve in trpljenje med živalmi in drugimi deli narave bo njihovo trpljenje. Teoretično se lahko temu izognejo, vendar samo, če so se pravočasno spreobrnili, pa še to je vprašanje, ali se lahko izognejo vsemu trpljenju ali samo delu.