Avgusta leta 1945 so Združene države Amerike po ukazu predsednika Trumana izvedle jedrsko bombardiranje dveh japonskih mest in sicer Hirošime in Nagasakija. Šestega avgusta so odvrgle jedrsko bombo »Deček« na Hirošimo, devetega avgusta pa še bombo »Debeluh« na Nagasaki. Nekaj dni zatem je Japonska kapitulirala, kar je pomenilo konec vojne za Tihi ocean.
Veliko število ljudi je doletela strašna usoda. Mnogi ljudje so bili neposredno izpostavljeni izredno visokim temperaturam, vendar niso umrli takoj. Vročina jim je dobesedno stopila obraze, njihove oči, nosovi, ušesa, ustnice in lasje so izginili, se spominjajo očividci. Tam, kjer so imeli nekoč usta, so imeli le še zevajoče luknje, iz katerih so prihajali strahotni zvoki, spominjali so na oglašanje kobilic. V prvih štirih dneh po eksploziji bomb je v Hirošimi umrlo med 90.000 in 166.000, v Nagasakiju pa med 60.000 in 80.000 ljudi, kasneje pa še mnogo več.
»Ljudje so kričali, prosili za pomoč, klicali svoje bližnje. Videl sem šolarko, ki so ji oči visele iz jamic. Videl sem moškega, ki se je držal za raztrgan trebuh in skušal preprečiti, da bi se mu razsuli notranji organi. Ljudje so bili kot duhovi, mnogi so bili brez okončin. Povsod je bil smrad ožganega mesa,« se spominja Sunao Tsuboi, eden izmed preživelih atomskega napada na Hirošimo. V Hirošimi, kjer je bilo okoli 350.000 ljudi, je takoj po eksploziji divjal ognjeni vihar s hitrostjo 1.200 km na uro in popolnoma uničil skoraj 5 km2.
Da bo prišlo do skoraj popolnega uničevanja obeh napadenih mest, je ameriški državni vrh dobro vedel, saj so atomsko bombo poskusno aktivirali v puščavi Nova Mehika v ZDA. Fizik Oppenheimer, vodja projekta Manhattan, ki je pripeljal do izdelave atomske bombe in pri katerem je sodelovalo več kot sto tisoč ljudi, je ob tem dejal: »Postal sem Smrt, uničevalec svetov,« kar so besede iz knjige Bhagavad Gita. Ni se veliko zmotil. Zmotil se samo v tem, da so Smrt postali vsi sodelujoči v tem projektu, vključno s predsednikoma ZDA, in ne samo on.
Ali ni tisti, ki jo ukazal vreči atomski bombi, torej takratni predsednik Truman, zločinec? Ali je bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za neverjeten zločin in nepredstavljivo trpljenje sto tisoče ljudi in milijarde živali? Seveda ne, ker je bil na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni! Toda ali se je izognil tudi sodišču vzroka in učinka? Kajti, kar seješ, to žanješ, je bistvo tega sodišča. Če seješ trpljenje, žanješ trpljenje, če se pravočasno ne spremeniš. Ali se bodo na »vzročnem sodišču« znašli tudi drugi sodelujoči pri tem zločinu: znanstveniki, vojaki … Za vse velja zakon vzroka in učinka, vsak dobi tisto, kar je povzročil drugim! Tudi tisti, ki je pripravil teoretično podlago za atomsko energijo!