Če ne bi bilo cerkvenih kuratov, bi mogoče mnogi vojaki odklonili ubijanje ali pa celo vojaško službo. Sledili bi svoji vesti in spoznali, da je ubijanje nekaj, kar je proti življenju in s tem Bogu.
Cerkev ima od vsake vojne dobiček. Ne samo zaradi tega, ker ima svoje deleže v industriji orožja, temveč tudi zaradi tega, ker ljudje v vojni iščejo uteho v cerkvah. Ljudje so namreč soočeni z grožnjo smrti in trpljenja in se zato zatekajo v cerkve, kjer v Bogu iščejo uteho in rešitev. Cerkev to seveda s pridom izkorišča. Cerkve so bolj polne in dinarčki cingljajo v cerkvenih denarnicah. Pa še marsikaj drugega se dogaja! Mnogo tega je očem ljudi nevidno.
»Dvajsetletni Rok Arhar, trgovski pomočnik iz Št. Vida nad Ljubljano, je 25. decembra 1914, na božič, v vojašnici vstal pred drugimi. Vedel je, kaj ga čaka v prihodnjih dneh in mesecih. Naporno potovanje, sneg, vojna, morda smrt. Zato je šel s prijateljem še zadnjič k maši v šempetrsko cerkev.« Gre za vojaka avstroogrske vojske, ki je dan po božiču leta 1914 odšel v Galicijo, kjer se je boril proti Rusom. Ali bi Rok Arhar, če bi šel na dopust, npr. na morje, šel pred tem k maši, kjer je po vsej verjetnosti pustil tudi kakšen dinarček? Ali ni bolje, da bi ta denar »zapravil« na morju, kot podaril super bogati katoliški cerkvi! Če ne bi bilo cerkve, bi po vsej verjetnosti Rok lahko šel na morje, saj ne bi bilo vojne. Ker pa je in še obstaja zločinska cerkev, je moral iti v vojno, v kateri je preživel, vendar pa je postal invalid.
Zanimivo razmišlja predsednik AMI (mednarodno katoliško združenje, ki povezuje vojaške osebe, zapisane vrednotam in etiki krščanstva) avstrijski generalmajor Norbert Sinn: »Prepričan sem namreč: če kot vojak živim in ravnam strokovno in etično, če vestno in častno izpolnjujem svoje dolžnosti, lahko uresničujem tudi krščansko poklicanost.« Če vestno in dosledno streljam z mitraljezom po sovražnikih poganih, muslimanih ali drugače verujočih in jih čimveč pobijem, uresničujem tudi krščansko oz. katoliško poklicanost, bi lahko tolmačili besede generalmajorja. Seveda gre za katoliško poklicanost, ne pa tudi za krščansko, kajti krščanstvo nima nobene zveze z vojno. Pobijajo katoliki ne pa kristjani, saj ti sledijo pacifistu Jezusu. In še: »Brez duhovne oskrbe bi bilo veliko teže izpolnjevati vojaško poslanstvo, zato sem globoko prepričan o njeni nepogrešljivosti. Uboga vojska brez nje.«[1] To vsekakor drži. Vojski bi bilo mnogo težje, če ne bi vojaški kurati prepričevali vojakov, da ubijanje v pravični vojni ni greh in da gre za božjo voljo. Če torej nekdo ubija v cerkveni vojni, se ne bo znašel v peklu. Zapoved Ne ubijaj! v katoliški vojni ne obstaja. Vojaško duhovno oskrbo vsekakor podpira mračnjak in ne Jezus iz Nazareta ali Bog Stvaritelj. Mračnjakov interes, torej interes satanskih sil, namreč je, da je pobitih in ranjenih čimveč ljudi. In da je uničene čimveč narave in živali. Več kot je krvi, bolj uživa Belcebub s svojimi pajdaši. Vragi se veselijo in plešejo okoli zlatega teleta! Več kot je potokov krvi, večje je veselje v demonski državi.
______________
[1] Družina, 22.9.2013 (oba citata).