Katoliška cerkev nosi odgovornost za številne vojne, ki so v Evropi potekale čez vsa stoletja. Razen križarskih vojn, h katerim so papeži odkrito pozivali, so se samozvani “namestniki Kristusa” tudi sicer stalno udejstvovali kot hujskači. Cerkev je Bizantince hujskala proti Vzhodnim Gotom in Vandalom, Franke proti Langobardom, Stauferje proti Normanom in obratno, Welfe proti Waiblingom – in v 11. stoletju lastne škofe proti nemškim cesarjem. Nemčija je zaradi spletk papeštva imela eno državljansko vojno za drugo in dežela je bila prav tako opustošena kot pozneje v tridesetletni vojni.
20. stoletje
Prva svetovna vojna
Zelo »vojno« dejavna je bila katoliška cerkev tudi v 20. stoletju. Dva dni pred začetkom 1. svetovne vojne je bavarski diplomat baron von Ritter pisal v München naslednje: „Baron Ritter bavarski vladi. Papež odobrava oster postopek Avstrije proti Srbiji. Kardinal državni tajnik upa, da bo Avstrija tokrat vztrajala. Sprašuje se, kdaj bi bilo treba voditi vojno, če se sedaj ne odloči z orožjem odstraniti tuje gibanje, ki je povzročilo uboj nadvojvode in ki, z obzirom na sedanji položaj Avstrije, ogroža njen obstoj.“ Cerkev torej želi vojno, je v bistvu zapisal baron Ritter. Dejstvo je, da Vatikan spada med vojne hujskače in da zato nosi zelo veliko odgovornost za 1. svetovno vojno. Katoliški kardinal Faulhaber je kot vojni kurat v 1. svetovni vojni izjavil: „Vojni topovi“ so „glasniki milosti, ki kliče.« Na vsaki strani fronte so stali cerkveni kurati in na obeh straneh so vojakom, ki so se medsebojno pobijali, govorili enako: vojak se mora žrtvovati za višje cilje. Katoliki so pobijali katolike, pa tudi protestante …
Celoten tekst je mogoče prebrati na https://www.cerkveno-nasilje.eu/cerkev-vojska-in-vojna/