Ameriški vojaški nadškof Edvin O’Brien iz Washingtona* je vojaškim duhovnikom glede iraške vojne povedal naslednje:
«Mir z vami!
Medtem ko se naš zaskrbljeni narod prebija skozi eksplozivne poglede in bojni hrup, ki je posredovan v živo ter grafično, se odvija univerzalna molitev: za hitri konec sovražnosti, za blagor naših enot ter za nedolžne iraške može, žene in otroke, katerih življenje je ogroženo.
Debata glede moralnega opravičevanja za oboroženo nasilje, pobudo je nedavno dala USA in njene zaveznice, se bo verjetno nadaljevala še dolgo po prekinitvi sovražnosti.
Upamo, da bodo vsi dejavniki, ki so vodili do naše intervencije končno objavljeni in da bo poln obseg vojaške opreme iraškega režima in njegove brutalnosti pomagal osvetliti odločitev našega predsednika.
Spričo kompleksnosti dejavnikov, ki so s tem povezani, je razumljivo, da so mnogi od teh ostali tajna. Popolnoma primerno je, da člani naše vojske izhajajo iz integritete in sposobnosti odločanja naših voditeljev ter zato svoje vojaške dolžnosti izvajajo s čisto vestjo. Naše vojaško vodstvo medtem vzpodbujamo v njihovem vestnem prizadevanju, da preprečijo nedolžne civilne žrtve in ne uporabijo več sile kot je nujno, da bi dosegli omenjene cilje. Bolj kot sploh kdaj so naše molitve s predsednikom in vsemi tistimi, ki so z njimi povezani, da najdejo odločitev.
Občudovanje, ki ga danes uživajo členi naše vojske , je bilo redko močnejše in to po pravici. Obžalovanja vredno je, da je prej potrebna takšna situacija, da bi naši državljani vidno pokazali ponos in spoštovanje do naše vojske. Profesionalne vrednote, ki vodijo našo vojsko, so najvišje kvalitete. Našo vojaško skupnost prežema osebna kapaciteta in pripravljenost, da žrtvujejo sami sebe za blagor bližnjega ter daje enkraten in razveseljiv dokaz za našo ameriško kulturo. Kakšno spoštovanje in kakšno hvaležnost zaslužijo.
Družinski člani, starši, zakonci in prav posebno otroci, si delijo to žrtev ter so vredni iste hvale. Zaslužijo si posebno razumevajočo podporo, ker se vsakodnevno mučijo zaradi varnosti svojih ljubljenih. Vem, da naši župnijski in šolski programi delajo skrbne korake tako v civilnem kot tudi v vojaškem območju, da bi družinskim članom nudili vsakršno pomoč.
Vam, našim katoliškim kaplanom, duhovnikom v domovini ter v vojski, izražam iskreno hvaležnost vsega našega ljudstva. Če služite ali pomagate enotam v boju ali služite družinam, ki jih tarejo skrbi – vaša duhovniška dolžnost ni bila še nikoli pomembnejša ali bolj cenjena kot zdaj. Posebno med tem postnim časom nudite vsem članom naše obširne nadškofije priložnost, da delijo Kristusovo trpljenje – dejansko, da opravite to, kar manjka Njegovemu trpljenju. Vi opravljate to s svojo zakramentalno dolžnostjo, s svojimi pridigami in naukom ter najbolj učinkovito s pričevanjem svojega duhovniškega življenja, stalno med svojim ljudstvom na potovanju najvišjih izzivov. Prav tako moram izraziti globoko zahvalo vsem škofom diacez in verskim predstojnikom, ki so vas izbrali za to veliko dolžnost.
Pomembna prošnja vsem duhovnikom, ki služijo po vsej naši deželi v upravnih centrih za medicinsko oskrbo nekdanjih udeležencev vojne. Hrabri možje in žene iz preteklih oboroženih spopadov so v vašem vsakodnevnem pastoralnem skrbstvu; nekateri od njih zaradi vojnih dogodkov še vedno trpijo psihične ali fizične bolečine. Kot člani naše nadškofije so še vedno združeni z našimi vojaškimi družinami – nikoli učinkoviteje, kot če za zadeve miru in za svoje sedanje tovariše, ki nosijo orožje, združite svoje trpljenje s Kristusovim. Naši veterani in vsi tisti, ki jim služijo, so duhovna gonilna moč, ki podpira naš narod in našo vojsko.
In zadnja prošnja. V našem dnevnem evharističnem praznovanju združimo vse naše prizadevanje in naše molitve z Njim, po Njem in v Njem. Ali ni najpogostejša prošnja našega ljudstva, da prosimo zanj? Ni molitve, ki bi bila učinkovitejša, če jo opravimo vsakodnevno s potrebnim spoštovanjem v imenu naroda – kot molitev, ki jo molimo pri oltarju. Beseda zahvale tudi našim mnogim katoliškim občestvom, ki so uvedla ure evharistične molitve za priprošnje za mir, za naše čete v nevarnosti ter prošnje za pozive.
Naj Marija na praznik Marijinega oznanjenja, ko obhajamo inkarnacijo božjega sina, besedo, ki je postala meso, deli z nami globok mir, ki ga je doživela ona – sredi stresnih dni, ko je Kristusa sprejela v svoje telo in v naš svet.«
Ali je k temu potreben še kakšen komentar? Mogoče samo to, kako prav je imel Janez iz Patma, ko je rekel: »Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.« (Razodetje 18, 4)
* Pridigo je v angleškem jeziku po internetu objavila KNA (Katoliška tiskovna agencija) dne 26.3.2003.