V civilnem pravu je znan institut ugovora vesti vojaški službi. V Sloveniji je ta priznan z ustavo in urejen z zakonom. Tisti, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, je treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način, je vsebina 2. odstavka 123. člena slovenske ustave. Država torej priznava ugovor vesti vojaški dolžnosti. Ali ga priznava tudi katoliška cerkev?
Verniki laiki imajo pravico, da se jim v zadevah svetne družbe prizna tista svoboda, ki pripada vsem državljanom …, piše v Zakoniku cerkvenega prava. Ali je vest stvar svetne družbe? »Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovo notranjost«, pravi cerkev. In še: »Dobro in čisto vest razsvetljuje resnična vera« ter »Človek mora gotovo sodbo svoje vesti vedno ubogati.«[1] Vest vernika je torej katoliška cerkev. Katolik nima svoje avtonomne vesti, temveč je njegova vest v celoti odvisna od katoliškega nauka. In ta je glede vojaške službe in ubijanja jasen. Dovoljena je pravična vojna in ubijanje v njej. Ker so praktično vse vojne za cerkev pravične, nepravična bi bila lahko samo tista, v kateri bi bil npr. napaden Vatikan, je jasno, da cerkev v principu ne priznava ugovora vesti vojaški službi. Vojaki se tudi z ubijanjem svojih bratov katolikov na drugi strani borijo za interese katoliške cerkve. Še bolj pa se za cerkvene interese borijo z ubijanjem nevernih ali drugače verujočih.
Če pa bi cerkev priznala ugovor vesti vojaški službi, bi bilo to samo iz taktičnih razlogov, iz razlogov, ki bi bili njej v korist, ne pa v »korist« Božje zapovedi Ne ubijaj! in ljudi oz. družbe vključno z naravo. Kajti v vojni, ki je kršitev omenjene zapovedi, ne trpijo in umirajo samo ljudje, temveč tudi živali in drugi deli narave. Na to se večinoma pozablja.
__________________
[1] Katekizem katoliške Cerkve, str. 466.