Katoliški duhovniki so po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod, tako tudi kot državni uslužbenci. Davkoplačevalci torej plačujejo širjenje katoliške vere, ki jo po naravi stvari morajo izvajati katoliški kurati. Kje je tu verska nevtralnost, ki izhaja iz 7. člena ustave? Nerazumljivo je, da so lahko predstavniki tuje pravne osebe, katoliška cerkev je namreč tuja država »sui generis«, uslužbenci v državnem organu in tam v imenu slovenske države opravljajo katoliške verske obrede in širijo vero. Ali je Slovenija cerkvena država? Nerazumljivo in protiustavno je, da predstavniki tuje pravne osebe, ki sploh ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, skrbijo za duhovno oskrbo mnogih slovenskih vojakov oz. državljanov. In duhovna podlaga te oskrbe je tudi krvava biblija!

»Pastoralni delavci vojake spremljajo povsod in so jim vedno na voljo. Njihova naloga je evangelizacija vojakov …,« je zapisala Petra Anzeljc.[1] »Svetujemo poveljnikom na področju etike, morale in religijskih vprašanj. Seznanjamo vojake, ki odhajajo na mirovne misije, z vero, kulturo in običaji dežele, v katere se odpravljajo … (…) Zaradi specifičnega vojaškega poklica med naše naloge spada še duhovna oskrba družinskih članov vojakov. (..) Zanje pripravljamo družinske vikende, tečaje meditacije … (…) Družine so zato resnično pomemben del naše pastorale,« pravi vojaški vikar katoliški duhovnik Jože Plut.[2] In še: »Oznanilo vere je prva naloga Cerkve tudi v vojaškem okolju, saj je vera pogoj za sprejem zakramentov.« pravi Plut.[3] Jasne besede katoliškega klerika, ki pa jih politiki očitno ne slišijo. Že vedo, zakaj! Pa marsikdo drug tudi!

Očitno postaja obrambni resor vse bolj cerkven, vedno bolj je to cerkev v malem. Kaplan na področju morale in etike svetuje poveljniku, kaplan poroča družinske člane vojakov, krsti njihove otroke, ateiste … Predstavnik skrajno nemoralne organizacije, cerkvena nemorala je javno znana, na področju morale svetuje državnemu uradniku! Kaj lahko to prinese? Samo še več nemorale?!

»Prvič, ustvarila je privilegirano cerkev, ki v javni instituciji deluje z vso pastoralno svobodo. Njeno delovanje ni omejeno, opravlja prav vse svoje funkcije: od porok, krstov, birm, romanj in duhovnih vaj, do utrjevanja in širjenja svoje vere med pripadniki vojske. Njeno delovanje ni osredotočeno na nevtralizacijo okrnjene verske svobode v posebnih okoliščinah, ko se njeni pripadniki ne morejo duhovno oskrbeti sami (na primer med misijami Slovenske vojske v tujini), ampak je razširjeno tudi na uslužbence civilnega dela ministrstva in celo na njihove družine, ki takšne asistence zagotovo ne potrebujejo, saj se lahko duhovno oskrbijo tako kot vsi drugi državljani. Drugič, taista cerkev odloča o duhovni oskrbi drugače verujočih. Država torej izbrani verski skupnosti ni dala samo koncesije za polno pastoralno dejavnost v javni ustanovi, ampak tudi pravico do odločanja o tem, ali sploh in kako se zagotavlja pravica do verske svobode za drugače verujoče. In tretjič, država obenem ni poskrbela niti za minimalno prepoznavnost obeh sistemov. Med državo in cerkvijo v vojski ni mogoče razločevati. V podobi redno zaposlenega in uniformiranega javnega uslužbenca, ki izvaja duhovno oskrbo in še številne druge naloge, sta obe ustanovi eno. Verski uslužbenec je na koncu lojalen svojemu delodajalcu, država pa izvaja versko oskrbo,« poudarja dr. Gregor Lesjak.[4]

Cerkveni interes je, da vojaški kaplan preživi čim več časa z vojaki. Torej da jih ves dan indoktrinira. Ta indoktrinacija pa se ne nanaša samo na vojake, temveč tudi člane njihovih družin. »Družine vojakov in (pod)častnikov lahko imajo ob pomoči pastoralnih delavcev večje razumevanje za vojaški poklic, kar more odstraniti marsikatero oviro in napetost v družinah in na delovnih mestih,« pravi katoliški duhovnik Plut,[5] vatikanski vojaški vikar v Slovenski vojski. Dvojni uslužbenec, torej tuje države in to Svetega sedeža oz. Vatikana ter države Slovenije, očitno prepričuje sorodnike vojakov, da ubijanje ni proti Bogu, če ga blagoslovi katoliška cerkev. Bog pa je rekel Ne ubijaj!, slovenska ustava pa določa Človekovo življenje je nedotakljivo! Vojaški kurati očitno ne delujejo samo proti Božji volji, temveč tudi proti slovenski ustavi, ki v 17. členu varuje človekovo življenje v absolutnem smislu. Ni dovoljeno ubijanje vernikov, nevernikov, ateistov, Hrvatov, Srbov, Nemcev, Italijanov, muslimanov, protestantov, judov, Romov … nikjer in nikdar. Niti v vojni ne. Kajti pravica do življenja se ne nanaša samo na slovenske državljane oz. Slovence, temveč jo ustava povzdiguje na najvišjo raven, kajti po 16. členu ustave je ni mogoče odvzeti niti omejiti. Tudi v vojnem stanju ne. Nikomur. To je bistvo človekovega dostojanstva, ki je tudi ustavna pravica, o njej pa govori tudi katoliška cerkev – vendar pa samo govori.
___________________
[1] Cerkev 46(2012) 2.
[2] Delo, 24.6.2013.
[3] Za pravice človeka, str. 214.
[4] Delo, 3.4.2014.
[5] Za pravice človeka, str. 242.